Temelji festivala

KITAJSKA TRADICIONALNA MEDICINA

Kitajska tradicionalna medicina je osrednja zgodovinska os razumevanja zdravja in zdravljenja na Daljnem vzhodu. Poglavitno pozornost namenja razlagam o odklonih normalnega delovanja, ki zgodaj naznanjajo organske motnje. Te zdravi z odpravljanjem vzrokov bolezni, krepitvijo prostega gibanja vitalne energije in telesnih tekočin, kar je glavni cilj terapije.

Razdeljena je na pet enakovrednih delov: akupunktura, zeliščarstvo (fitoterapija), masaža, zdravljenje s hrano (dietoterapija) in vajami či gonga, ki pri uravnovešanju energijskih tokov združujejo misli, gibe in dihanje. So bolezni, pri katerih zadostuje samo ena izmed omenjenih metod, sicer pa je kombinirano zdravljenje pogostokrat najbolj zaželeno. Pri sami diagnostiki je precejšnja pozornost namenjena čim bolj natančnemu spremljanju vseh najmanjših sprememb telesnih funkcij

Razlaga bolezenskih sprememb je preprosta, ker izvira iz temeljnih teorij o petih elementih, petih notranjih organih, petih letnih časih, petih barvah, petih okusih, petih telesnih odprtinah, o sedmih čutih, šestih zunanjih bolezenskih dejavnikih. Zdravljenje pa je nekoliko bolj zapleteno in zahteva poglobljeno razumevanje vseh opisanih dejavnikov.

Akupunktura je najbolj razširjena metoda kitajske tradicionalne medicine. Sloni na poznavanju energijskih povezav v telesu in zunaj njega, tako imenovanih akupunkturnih kanalih, po katerih poteka vitalna energija či. Za kitajski način zdravljenja je najpomembnejša vzpostavitev ravnovesja med energijskimi kanali in telesnimi tekočinami, ki povezujejo vitalne organe in tkiva.

Nosilec programskega sklopa Tradicionalna kitajska medicina:mag. Petar Papuga, dr. med., specialist za akupunkturo

AJURVEDA

Tradicionalna indijska medicina, ajurveda, je nastala zelo davno. Na splošno velja za najstarejši medicinski sistem. Kljub starosti pa ajurveda temelji na načelih, ki izhajajo iz globokega razumevanja resnic o življenju – v nas in okoli nas ter jih današnja znanost enega za drugim počasi potrjuje kot znanstvena.

Znanost v nekem trenutku (da bi služila življenju) mora dojeti povezanost fizične stvarnosti z duševno in duhovno. Ajurveda gre še naprej: ne trdi le, da je fizična realnost v tesnem prepletu z našo duševno in duhovno komponento, ampak da pravzaprav te subtilne psihološke ravni fizično stvarnost ustvarjajo.Četudi so tovrstne ugotovitve že znanstvene v fiziki, nanje pozabljamo, ko gre za biološko realnost.

Vsebina ajurvede, če le kot primer omenim učenje o ustvarjalnih silah in pogled na fiziologijo človeka, sodobni medicinski znanosti lahko dodatno pomagajo pri razumevanju bistroumnosti življenja v nas. Tudi slehernemu človeku načela ajurvede ponudijo razumevanje povezave med duševnostjo in telesom ter osnovne napotke za zdravo in polno življenje. Zdravje v ajurvedi pomeni živeti v skladu s svojo osnovno psihotelesno naravo. Ta je za vsakega od nas nekoliko različna in v skladu z vsem, kar nas obdaja.

HOMEOPATIJA

Homeopatija je med uporabniki in stroko ohranila visok položaj zaradi svojega celostnega pristopa k zdravljenju. V času, ko polifarmacija in stranski učinki zdravil zahtevajo vedno večji davek, je homeopatija, ki ne pozna nevarnih stranskih učinkov, zasvojenosti in je okolju prijazna, dobrodošla dopolnitev sodobnemu načinu zdravljenja. Njena tradicija in popularnost slonita na izjemno širokem polju delovanja, ki združuje tako telo kot duševni svet človeka, kar uporabniki v sodobnem načinu življenja pogosto pogrešajo.

V zadnjem desetletju se je tudi način priprave homeopatskih zdravil posodobil in je v preprosti obliki na voljo najširšemu krogu odjemalcev.

Homeopatsko zdravljenje ima sicer v Evropi že več kot dvestoletno tradicijo, v Sloveniji pa je bilo prvič omenjeno leta 1822. S priključitvijo Evropski uniji se homeopatsko znanje in zdravila znova vračajo. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija spodbuja raznovrstnost medicine ter spodbuja razvoj komplementarne in tradicionalne medicine, v katero se uvršča tudi homeopatija.

Nosilka programskega sklopa Homeopatija: 

Maruša Hribar, mag. farm, članica izvršilnega odbora Evropskega združenja za integrativno medicino

ANTROPOLOGIJA

Veda o človeku, ki ga obravnava prek znanstvenega aparata trenutne definicije možnega: povezuje genetiko, psihologijo, lingvistiko, psihoanalizo, biokemijo itn, in kot interdisciplinarna znanost ustvarja drugačno totaliteto vednosti. Zaveda se, da je človek bitje mnogih dimenzij in razno rodnega konteksta. Tako duhovnega, subtilnega, vzročnega in posledičnega, kar se v antropoloških specifikah odraža kot fizična, socialna, kulturna, politična, poslovna, lingvistična in ostala materialna antropologija, ki je vselej zavezana k čim bilj verodostojnemu tolmačenju človeškega fenomena.

Definicija društva antropologov Slovenije antropologijo definira sledeče. Veda antropologija (izhaja iz grške besede “človek” ali “oseba”) se ukvarja s študijami človeštva in je holistična z dveh vidikov: zanimajo jo vsa človeška bitja vseh časov in vse dimenzije njihove človeškosti. Bistvo antropologije, ki je hkrati ena izmed njenih največjih odlik, je njena interdisciplinarnost; ta znanstvena disciplina namreč združuje naravoslovje, družboslovje in humanistiko. V svojem bistvu antropologijo zanimajo vse institucije vseh družb. Od družboslovnih znanosti jo ločuje njeno poudarjanje družbeno-kulturne relativnosti, poglobljeno ukvarjanjem s kontekstom dogodkov ter medkulturne primerjave. Svoje antropološko znanje antropologi uporabljajo za družbeno in kulturno kritiko kolonializmov, rasizmov, seksizmov, šovinizmov, nacionalizmov, politik in znanosti.

V praksi je antropologijo mogoče razdeliti na štiri različna polja, čeprav ima vsako izmed njih še več pod-polj in specializacij. Biološka ali fizična antropologija se trudi razumeti telesno človeško bitje skozi študij človeške biologije, morfologije, genetike, dednosti in variacije, torej evolucije in adaptacije, ipd. Socialno-kulturna antropologija se ukvarja z raziskovanjem, pogosto tudi z zelo dolgotrajnim in intenzivnim terenskim delom, kultur ali subkultur določenih urbanih ali neurbanih skupin ljudi, njihovega jezika, ekonomskih vzorcev, sorodstvenih vezi, politične organiziranosti, ali njihovih vsakdanjih praks. Lingvistična antropologija proučuje procese človeškega komuniciranja na verbalni in neverbalni ravni; razkriva mnoge prikrite elemente svetovnih jezikov ter opisuje njihovo strukturo, funkcijo in zgodovino. Zadnje, vendar nikakor najmanj pomembno polje antropologije pa je arheologija, ki se ukvarja s proučevanjem predzgodovine in zgodnje zgodovine kultur in družb prek raziskovanja, odkrivanja, izkopavanja, datiranja in metodološke analize materialnih ostankov preteklih kultur.

Nosilka programskega sklopa Antropologija: 

izr.prof.dr. Lucija Mulej Mlakar